 |
| POLITIKA 2.0 BESEDILO: PETJA GRAFENAUER BORUT KRAJNC: POLITIKA 2.0 Galerija Salsaverde, Gramscijeva ulica 4, Izola 9. 12. 2021 – 7. 1. 2022 |
| Pierre-Joseph Proudhon je v delu Du principe de l’art, v javnem zagovoru del slikarja Gustava Courbeta – tisti z močjo so ga v njegovem času zaradi političnih provokacij, ki so se razgaljale v formi in v motiviki njegovih del, večkrat napadli in zasmehovali – zapisal, »da je naloga umetnosti, da nas posvari, pohvali, pouči, da zaradi nje zardimo, saj nas sooči z ogledalom naše lastne zavesti«.[1] Seveda v umetnosti ne gre za neposredno preslikovanje sveta, zaradi česar je Proudhona kritiziral Zola, in je svet v umetniškem delu vedno že reflektiran prek posameznika, ki se izraža. Umetnina je vedno izraz individuuma, a močno vezana na čas, prostor, družbo, kapital, politiko, poetiko in življenjske razmere, v katerih nastaja. Predvsem pa še več govori o gledalcih, tistih, ki smo v nekem trenutku pred umetnino postavljeni. Govori, kadar je kakovostna, o soočenju nas samih s seboj in našega okolja ob pomoči umetnosti. Si zmoremo odstreti oči in se soočiti s Politiko 2.0 Boruta Krajnca? |
| Iz današnjega zornega kota (2021) je bila prva Krajnčeva Politika (2014) zabavna in nenevarna. Bila je lepa fasada, estetsko dovršena promocija kandidata za predsednika republike, ki je za kuliso že namigovala na skrito gnilobo doline šentflorjanske z njenimi vodji vred. Bila je podoba populizma, v katerega se je takrat še poskusno spuščala politika, a kot podoba lepa, privlačna, na meji kiča, ki ga je odlično zajemal fotograf v objektiv. Ni pa se zdelo, da je na njej nekaj grozljivega, nekaj abotnega, neokusnega, neumnega. [1] Pierre-Joseph Proudhon, Du principe de l’art et de sa destination social, Pariz 1865, str. 48. |
 |
| Vse, kar smo dočakali v zadnjih letih, se je še skrivalo za (sicer prozornim) glamurjem.In kako bi se lahko odrekli estetsko dovršeni podobi urejene možate persone v dvojcu s konjem, ki si upa v roke vzeti tudi frizerske škarje? Ali ni vreden občudovanja? Politik se je bližal ljudstvu, seveda le navidezno in v želji po pridobitvi političnih točk. Ko ga je Krajnc lovil v objektiv, so podobe, ki so se združile v serijo, hkrati izžarevale formalno estetiko ter delovale na tanki meji med posmehom in vrhunsko fotografsko dokumentacijo politične kampanje. S serijo podob je umetnik uspešno opozoril na praznino, svetlečo površino, za katero ni bilo ničesar.Nekaj let kasneje je populistični diskurz videti popolnoma drugačen. Namesto bleščečih medijskih kampanj je ključna komunikacijska moč prešla na družbena omrežja in se razbohotila v sovražnem govoru, takem, ki je bil leta 2014 nepredstavljiv. Še bolj neverjetno je, kdo ga uporablja. Ne, ne uporablja se v slačilnici po izgubljeni tekmi, ne ob pozni nočni uri in po popitih buteljkah, ne na družbenem dnu. Uporabljajo ga tisti, ki nas vodijo, uporablja ga predsednik vlade, v letu 2020 in 2021 je eno od orodij za obvladovanje (vedno bolj jezne) populacije. Nekoč in danes.In kje je tu umetnost? |
 |
| Predsednik republike na otvoritvi največjega trampolinskega parka v Sloveniji (foto: Borut Krajnc, 60cm x 90cm, 2017) |
 |
| Je v izbiri, v formi, predvsem pa v jukstapoziciji, ki da misliti, da morda med obema deloma razstave obstaja povezava. Žal nas zgodovina uči, pa če se ozremo v čase francoske revolucije, pariške komune, prve in druge svetovne vojne, padca berlinskega zidu ali drugih dogodkov, ki so zarezali v temelje družbe in jo za vedno spremenili, da je bila umetnost vedno prisotna že v začetku družbenih premen, kot nosilka resnice. Številni umetniki so v raznolikih obdobjih avtonomno in pogumno, kljub nevarnostim, izražali napetosti, ki so se gradile v družbi. Reflektirali so vsebine, še preden so jih drugi znali izraziti.[2] |
 |
| Zgodba umetnikov, ki so izražali resnico svojega časa, je bila pogosto tragično veličastna. V svojem času je oblast poskrbela za njihov izbris, kot so na primer zaprli Courbeta, ki je moral nato bežati v izgnanstvo v Švico. Kot Krajnc je upodabljal resnico, kot jo je videl sam, le da so izrazna sredstva in način zdaj drugačni od onih v 19. stoletju, pa tudi prišlekom, če se je oblast zamenjala, niso bili pri srcu, saj so kaj kmalu ugotovili, da gre za kritična bitja, ki se ne opredeljujejo za strani, temveč za tisto, kar mislijo, vidijo in čutijo. In umetnost je, poleg filozofije, še vedno tista, ki to resnico najbolj vsem na očeh, vidno, spravi na plan. [2] Seveda tudi v umetnosti obstaja segment družbe, ki se umakne, obmolkne, privoli ali celo sodeluje v lažeh in nasilju, ki jih plete oblast. |
 |
| Resnico je težko gledati, in težko je gledati Politiko 2.0 Boruta Krajnca. Iz lepe forme politične kampanje, ki je politika navidezno vračala med ljudstvo in smo se ji zaradi populizma smejali, pa ga vendar volili, je politika resnično stopila med ljudstvo na digitalnih omrežjih, stopila je na najnižjo poličko človeškega izražanja. Na družbenem omrežju beseda politika nima primata nad besedo kateregakoli Ivana, Aleša, Alenke ali Metke, pomembno je le, koliko srčkov in retvitov si bo posameznik pridobil.In zato, morda prav zato, za srčke, ki napovedujejo glasove, in za retvite, se želi politika izpostaviti. Daleč so že časi, ko sta imela politika in njen predstavnik veljavo in ugled, gre le za stolčke in plače, seveda. Danes so to posamezniki, ki poskušajo biti zato enaki ljudstvu, in zdi se jim, da je za nabiranje političnih točk najbolje, da se vedejo enako, ali da stopijo še korak dlje ter dvigujejo mejo dovoljenega in etičnega v družbi do skrajnih meja. |
 |
| Nekdaj je v Politiki nekaj veljala estetska podoba, njena forma, lepota, ki je očitno prepričala volilno telo v izvolitev. A prav način, ki ga je izrabljala ta politična kampanja, je vodil v to, kar imamo danes. Praznina je za prvim in drugim, le da je ta druga praznina nevarna. Kadar nimaš vsebine, straši, žali in uničuj, poučuj državljanke in državljane. Besedo, 280 znakov, če smo natančnejši, je zlahka uporabiti. Kot povzetek filmskega blockbusterja, ki ga je treba producentu razložiti v dveh stavkih. A vsebina je postala le nestrpnost, grožnja, nasilje, ki veje iz izjav o drugače mislečih. Enako izpraznjeno kot leta 2014. Slovenija, pokaže umetnik, je praznino obrobila z nasiljem. To smo dovolili. |
| BESEDILO: Petja Grafenauer |
 |
| www.salsaverde.art |
 |
Categories: Razstave
0 Comments