Zvonko Čoh, akademski slikar deluje na področju ilustracij, slikarstva in animiranega filma. Po končanem študiju na ALUO v Ljubljani se prva leta posveča le animiranemu filmu. Je prejemnik številnih domačih in mednarodnih nagrad, Zlate ptice, Župančičeve nagrade in nagrade Prešernovega sklada za celovečerni risani film »Socializacija bika« (soavtorstvo z Milanom Eričem).
Sprva se je posvečal bolj mladinski in otroški knjižni ilustraciji . V njegovem opusu je že preko 100 ilustriranih otroških knjig, za katere je prejel 15 priznanj in nagrad, med njimi prestižno nagrado za ilustracijo, Veliko nagrado Hinka Smrekarja 2002 in leta 2015 Levstikovo nagrado za življenjsko delo.
Zadnja leta se posveča spet slikarskemu delu in instalacijam.
»Med posebnostmi sodobne slovenske ilustracije, ki je bila od nekdaj izjemno pomembna likovna zvrst in so jo njeni avtorji vsekakor gojili kot enakovredno drugim likovnim zvrstem, je tudi ilustracija Zvonka Čoha. Podobno kot mnogi starejši ilustratorji je tudi Čoh oprl svoje ilustratorsko ustvarjanje na izbrušeno in dodelano likovno govorico, saj ilustriranje jemlje kot proces in izvedbo zelo zahtevne likovne naloge. Sam celo pravi, da ilustracij ne riše, ampak jih slika, in to je dejstvo, ki ga ne smemo prezreti, ko iščemo osnovne vrednote njegovih likovnih izdelkov. Avtor namreč svojemu deležu v konkretni knjižni ali revijalni izdaji pač išče odgovarjajočo vlogo.
Ob ilustracijah mnogokrat razmišljamo o razmerjih med »vodilnim« besedilom (to je največkrat tudi povod za ilustracijo) in med tako ali drugače zasnovanim prispevkom ilustratorja. Ta razmerja so najrazličnejša; pri Zvonku Čohu se zdi, da kot ilustrator poskuša to svojo vlogo sprejeti kot skrajno angažirano, zato so njegovi ilustratorski dosežki tako intenzivni in vizualno ter vsebinsko učinkoviti.
Morda ni odveč poudariti, da se v njegovi ilustraciji pojavljajo dinamični izrezi, ali če rečemo s filmskim jezikom – dinamični kadri. Avtorjeva izkušnja z animiranim filmom (najbolj znan je gotovo animirani celovečerec Socializacija bika v soavtorstvu z Milanom Eričem) je gotovo razpoznavna na njegovih ilustracijah, za katere so značilni intenzivna, impulzivna in prepričljiva likovna sredstva, prekipevajoča risba in izredno poudarjen kolorit. Ena najbolj tipičnih Čohovih vsebinskih prvin je tudi duhovitost, kar gotovo izvira iz njegovih značajskih potez.
V razvoju slovenske povojne ilustracije dvajsetega stoletja je bilo kar nekaj različnih linij in usmeritev. Eno so gotovo prispevale ilustratorke, ki so bile usmerjene v nežen in skorajda materinsko občuteni likovni svet, lep in otroku prijazen, hkrati pa tudi poučen. Druga linija je bila moška in je bila razpeta med vse bolj osebnim slogom, takim, ki je tudi sicer izviral iz ilustratorjevega (beri slikarjevega) sloga. S tem je bila nakazana neka nova pot v ilustraciji, pot, ki je vodila k neidealizirani podobi sveta. Približala se je realnosti sveta in v njem odkrivala ne le lepoto, ampak tudi druge, manj prijetne plati. Od avtorjev je zahtevala angažiran odnos do literarne teme, nekateri so jo poskušali zapeljati celo v dobronamerno karikaturo. Torej je to hkrati pomenilo tudi prenašanje najbolj učinkovitih likovnih prvin iz njihove slikarske prakse v polje ilustracije. Morda je pri Čohu treba še enkrat posebej opozoriti na filmsko izkušnjo, saj je iz animiranega filma v ilustracijo prenesel neko nenavadno dinamičnost, značilno za »gibljive slike«. Sam to dejstvo opaža pri različnih elementih, najprej pri »kadriranju« prizora, pri rezih in izrezih, pri prostorskih planih in konec koncev pri vprašanju svetlobe. Čoh ugotavlja, da so v renesančni umetnosti slikarji motive gradili od teme proti svetlobi, sam pa dela obratno. Ob dejstvu, da so njegove ilustracije »naslikane podobe«, je seveda vprašanje svetlobe ves čas v ospredju njegove pozornosti. Kako se predmeti obnašajo, ko nanje posije sonce? Kako na sončni žarek reagirajo barve?
Če sprejmemo njegovo razlago, da svoj ilustratorski svet ustvarja popolnoma spontano, brez skic in drugih priprav, da je to nekakšen »a prima vista« likovne nadgradnje besedila, šele potem nam postane jasno, kako prefinjen in po svoje drzen je Zvonko Čoh v svojih ilustracijah. In če k temu dodamo še eno izmed njegovih najbolj razpoznavnih prvin – duhovitost, je še bolj jasno, zakaj ga občuduje staro in mlado.«
Iztok Premrov
0 Comments