Aleksij Kobal, rojen 23. oktobra 1962 v Kopru, je leta 1986 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku.
Podiplomski študij iz slikarstva je zaključil leta 1993 pri profesorici Metki Krašovec. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in priredil več samostojnih razstav,
med njimi najbolj odmevne: Starless – zgodba o Prešnici, Providence, Časovne rane, Poroka stoletij, Prepovedano mesto in Nocturno. Med leti 2004 in 2008 je sodeloval z glasbeno skupino The stroj. Leta 2009 pa je pri Cankarjevi založbi izšel njegov prvenec z naslovom Glas, leta 2022 pa je pri založbi Sanje izšlo njegovo drugo knjižno delo Topologija Zlatoroga.
Za likovno udejstvovanje je prejel več priznanj in nagrad, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada leta 2016. Živi in dela v Ljubljani, kot svobodni umetnik.

NEBEŠKE ČRVINEK
o sta me Natalija in Miha povabila, če bi razstavljal v njuni galeriji, sem imel v mislih nova dela. Predvsem so drugačna zaradi uvedbe novega postopka prenašanja računalniške risbe, na katero pa so, v renesančni maniri slojev, doslikani oblaki. Ti v moji imažeriji niso novost. Posredi vznemirjenosti pa tudi določene mere negotovosti, sploh pa v objemu oblakov, sem sprva pomislil, da bo naslov razstave: OBLAČNO, kasneje: RAZOBLAČENJE. No sedaj, ko so mala dela nekako stekla v pravo smer, sem se odločil za naslov, ki je že sicer podnaslavljal nekatera moja starejša dela: NEBEŠKE ČRVINE.
Ne živimo le v času digitalne navidezne resničnosti, ampak vse bolj tudi v manipulativnem svetu umetne inteligence. Ta, med drugim, prevzema obči človeški servis, od splošnih fizičnih potreb in namenov do imitacij čustvenih stanj. Če se vsaj malo posvetim digitalni strukturi vektorskih operacij, potem ni nobenega razloga, da se nebo nad menoj naenkrat ne bi razodelo v obliki digitalne mreže, kajti vse je samo še surogat, nadomestek realnega. Nebesni svod nam razkrije le tisto, kar je neprenehoma zakrito našim očem, samo zradirati je potrebno gosto modrino in izsek digitalno strukturiranega polja je pred nami. In mi? Tisti, ja, ki si v naših glavah še vedno rišemo nostalgično obarvane oblačke? Tisti smo nekje vmes, iščoč ravnovesje med subjektivno in objektivno resnico.
Aleksij Kobal


0 Comments

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *